043

»Guys, you are all crazy,« sem si mislil, ko sem v nedeljo zjutraj pri vhodu v plesno šolo Kazina opazoval tekače, ki so napol zaspani stopali po zasneženem parku Kongresnega trga. »Ljudje, vi ste vsi zmešani.« To so bile besede, napisane na velikem plakatu, ki ga je ob progi na mojem zadnjem maratonu v San Franciscu držal v roki Američan srednjih let. »Res ste zmešani,« sem si mislil. Namesto poležavanja v topli postelji v nedeljo zjutraj ali pitja jutranje kave ob pogledu na bele snežinke skozi okno, ki se nežno spuščajo na zemljo, se ti nori tekači pripravljajo na soočenje z umazano brozgo na cesti in v kosti prodirajočim mrazom. In kar je najbolj noro: njihova prostovoljna odločitev je za normalnega smrtnika »nesmiselno dejanje«. Kdo more razumeti? Mislim, da le tekači sami, ki na lastni koži izkusijo notranje občutke in zadovoljstvo, ki jih takšno dejanje ponuja, in seveda Bog.

Ob pol osmih zjutraj mi pozvoni telefon.

»Miran, kje si?«

»Pred vhodom v plesno šolo Kazina.«

»Jaz tudi.«

Pogledam okoli sebe. In res, v množici ljudi, ki so se stiskali pod streho pred vhodom, sem zagledal Marjana. S seboj je pripeljal zložljivo mizo in klop. Izboriva si prostor na desni strani vhoda in postaviva mizo. Stojnica in zbirno mesto za tekače Žive vode sta bili v hipu pripravljeni. Usedel sem se na mizo in čakal, da pridejo tekači Žive vode na dogovorjeno mesto. Ob tem sem še naprej opazoval ljudi in prisluhnil njihovim pogovorom. Okrog osmih zagledam rumeno majico Žive vode. Pristopim in začne se pogovor o teku, o vremenu in še o čem. Tekači in njihovi spremljevalci so »kapljali« drug za drugim. Kljub mrzlemu vremenu in mokrim tlom, je bilo med tekači čutiti veselje. Sleherni se je soočal z vprašanji: kako se spopasti z nenavadnimi pogoji za tek, kaj si obleči, da bo imelo telo med tekom idealno zunanjo temperaturo ...

Ob 8.30 je bil start teka na 10 km. Tekači in njihovi navijači so odšli na start, jaz pa sem ostal pri stojnici ter pazil nahrbtnike in obleko. Vsake toliko časa se mi kdo približa, pozdravi in začne pogovor. Kako lepo se je pogovarjati s človekom, ki je poln življenja in neobremenjen s slabimi pogoji za tek. Nasprotno, v izziv mu je nova preizkušnja in do nje pristopa z nasmehom na obrazu, ker ve, da ga bo notranje obogatila. Večkrat sem pomislil, kako lepo je biti v družbi tekačev, ki te navdajajo z optimizmom.

Okrog desete ure je stojnica oživela. K njej so prihajali tekači, ki so zaključili rekreacijski tek, in tekači, ki so se pripravljali na maraton in polmaraton. Marjan je pripeljal p. Stanka Rozmana in tako smo imeli prvič med seboj misijonarja iz Malavija, za katerega že od leta 2004 z dobrodelnim tekom zbiramo denar. Z njim p.Stanko v Malaviju gradi vodnjake. Življenjske razmere tam so namreč zelo slabe. Tokrat se nam je prišel osebno zahvalit za pomoč in nas pozdravit. Želel je biti del naše skupine, skupine Živa voda.

Naredili smo nekaj fotografij, potem pa je prišel čas, da si tudi sam oblečem tekaško opremo in začnem ogrevanje. Odločitve, ki sem jo sprejel zgodaj zjutraj, nisem spreminjal. Oblekel sem si kratke hlače, majico s kratkimi rokavi in podmajico. Na glavo sem si dal kapo in na roke tanke rokavice. Stekel sem v garažno hišo pod Kongresnim trgom, kjer je bilo suho in prijetno toplo. Pogoji za ogrevanje so bili odlični. Najprej sem opravil raztezne vaje, potem pa še nekaj kratkih tekov. Pet minut pred startom sem skočil čez ograjo v nagneteno množico tekačev na Slovenski cesti, čakajoč znak za start. Strah, da me bo na startu zeblo, je bil odveč, saj sem bil ogrevan s telesno toploto sotekačev.

Ob 10.30 se je začelo. V meni kratka molitev zahvale in prošnja, da bi bilo tako, kot je zame najbolj prav. Vedel sem, ne tečem sam. Najprej počasi korak za krakom v hoji, ki je po nekaj metrih prešla v tek. Hotel sem pospešiti, pa zaradi velikega števila tekačev nisem mogel. V sebi sem začutil nejevoljo do tekačev, ki startajo v prvih vrstah, potem pa tečejo počasi. »Umiri se,« sem si rekel, »in uživaj v teku.« Po nekaj kilometrih se je množica razredčila in našel sem si svojo pot in tempo. Čutil sem, da so pogoji za tek blizu idealnim. Rad imam nizke temperature in misel mi je večkrat pobegnila na maraton v Washingtonu D.C. pred natanko enim letom, ko je bila na startu temperatura okoli 0° C. Vendar tokrat je bila na cesti brozga in copati so postali kmalu mokri. »To bo danes moja šibka točka,« sem si mislil. In res je bilo tako. V Kosezah ob koncu Večne poti sem zaslišal klice: »Dajmo, Miran!« Ozrem se, in vidim nekaj znanih obrazov. Pomaham z roko in nadaljujem proti Vodnikovi cesti. Čutil sem domačnost. Hiše, ulice, drevesa, vse mi je bilo znano. Nič kolikokrat sem pred leti v času svojega kaplanovanja v Dravljah šel tu mimo, bodisi s kolesom, avtom ali peš.

Godba pred Osnovno šolo Valentina Vodnika mi da nov polet in kmalu nato zopet klici: »Dajmo Miran!« Enkrat, dvakrat, trikrat ... nisem več štel. Mahal sam, pozdravljal in molil. Da, tudi molil sem. Ne, da bi bil čim hitrejši. Še manj, da bi mi Bog odvzel napor. Molil sem, da bi veselje in prijaznost ljudi, ki sem ju čutil v nedeljo, prešli v vsakdanje življenje.

Kapa na glavi je postala mokra in me hladila. »Znebiti se je moram,« sem pomislil. »Veliko lažje bo teči brez nje.« V množici navijačev sem iskal znan obraz. Ni mi bilo treba dolgo iskati. Zagledal sem Tomaža s fotoaparatom v roki. Zagrabim kapo in mu jo vržem. Upam, da mu nisem pokvaril fotografije. Sedaj je bilo lažje. Ob bučnem navijanju v Dravljah so me noge ponesle naprej. Ko bi le bilo večkrat takšno vzdušje med ljudmi. Tečem, pozdravljam, molim in premišljujem. Ob meni se pojavi Tomaž na kolesu. »Tomaž, pazi, da ne padeš,« sem mu rekel, v strahu, da mu kolo ne zdrsne na spolzki cesti. Ne vem, ali je slikal ali snemal. Zelo sem mu bil hvaležen za izraženo pozornost.

Še dobro se nisem poslovil od Tomaža, se na kolesu pripelje Andrej. »Miran, kako gre? Rabiš Enervit?« »Odlično,« mu odvrnem. »Pogoji za tek so zelo dobri. Edini problem je mokra cesta.« Voda mi je premočila tekaške copate in zaradi nizkih temperatur me je zeblo v prste na nogah. To je bila edina težava, vendar prepričan sem, da je imelo tudi to svoj smisel. »Hvala, Andrej! Enervita ne potrebujem.« Res ga nisem potreboval. Z nasitnim zajtrkom ter nekaj datlji in figami pred tekom sem imel dovolj energije, tako da sem med tekom samo pil in nič jedel. Andrej mi zaželi uspešen tek in se posloviva.

Razmišljam, molim in se zahvaljujem. V prste na nogah me vedno bolj zebe. »Ni več daleč,« si rečem. Za mano je že več kot polovica poti. Z lahkoto držim svoj tempo. Ob takem nadaljevanju bi moral teči pod uro in pol. Drenikova, Samova, Podmilščakova, Slovenčeva, Ulica 7. septembra in potem na desno na Dunajsko cesto. Dvignem glavo in pogledam proti centru Ljubljane. Pred mano so še štirje kilometri ravne ceste. V prste na nogah me zebe. Opazujem sotekače, ljudi ob progi, prostovoljce na stojnicah, glasbenike ob bežigrajskem stadionu. In nato: »Dajmo, Miran!« Na levi strani me pozdravi mlajši ženski glas. »O, živio,« ji odvrnem. Nisem se mogel takoj spomniti njenega imena. Pred leti sem jo poučeval verouk. Tečem naprej. »Dajmo, Miran!« Tokrat prihajajo vzkliki z moje desne. Znani obrazi. Pozdravim in nadaljujem svojo pot. Navijanje postaja vse glasnejše. Še nekaj sto metrov. Pospešim svoj korak. Zadnji pozdrav na desno tik pred ovinkom v ciljno ravnino. Tokrat me je z vzkliki vzpodbude presenetila moja sestra. Poletel sem proti cilju. »Hvala!« je bil vzklik, s katerim sem stopil preko ciljne črte. Ni bilo še konec presenečenj. V množici ljudi, ki so stali na cilju, mi nekdo maha z roko. Pogledam in vidim, da je p. Roblek. To je bila pika na i. Nisem ga pričakoval in s svojo prisotnostjo me je ne samo presenetil, ampak tudi močno razveselil. Stekel sem k njemu in mu stisnil roko. Lepše nagrade v cilju si ne bi mogel želeti.

Pozdravi, vzkliki, pogledi, spomini, pozornost, veselje, ljubezen, hvaležnost ... vse to daje čar takšnim preizkušnjam in to je tisto, za kar je vredno biti nor in kljubovati snegu in nizkim temperaturam. Misli na nedeljski tek mi niso zapolnjevale glave samo v nedeljo in ponedeljek. Še vedno razmišljam in se vračam v detajle določenih trenutkov. Ni me sram, da sem eden izmed tistih, katerim so namenjene besede: »Guys, you are all crazy.«